Včasih me kdo žalosten vpraša, 'Kaj sem storil hudega v življenju, da moram tako trpeti'.
Karma je sicer res zakon akcije in reakcije, kot bi temu rekel Einstein, vendar je potrebno z njenega razumevanja odluščiti naše kulturne nalepke. Ko razmišljamo o karmi, razmišljajmo raje o energiji in informacijah. Kar oddajamo ven od sebe, se nato počasi k nam vrne. Kot bumerang. Vendar če vas bumerang zadane v čelo, ker ga niste znali ujeti, menda ne boste razmišljali, da ste si udarec v glavo zaslužili, ker ste slab metalec (ali celo da ste slab človek)? Morda ste slab lovilec, ne pa slab metalec.
Vprašanje je seveda retorično, saj je odgovor jasen. Potrebno je le ugotoviti, kako se bumerang ujame. Potrebno se je učiti. Kaj mi sporoča vračajoči se bumerang?
Ko se ga naučimo ujeti, smo prišli do novega znanja in spoznanja.
In tako je z življenjem, karmo in učenjem. Ko doživljamo neprijetne izkušnje, ki morda celo bolijo, nismo kaznovani s strani vesolja. Vesolje ni persona in ne podeljuje kazni kot jezni učitelj s katedra. Vesolju ni pomembno, kaj počnete, in ne nadzira vsakega vašega koraka. Gre le za to, da izkušate naravni zakon tega, da se energija in informacija vrneta k viru. Zato če si bumerang vrgel, se ga raje nauči tudi ujeti.
Ko znaš ta metaforični bumerang loviti, ga verjetno ne boš več želel metati. In če zaključim z Nikolo Teslo: »Če želite razumeti skrivnosti vesolja, razmišljajte o energiji, frekvenci in vibraciji.«
